Kulturna dediščina
mag. Teja Hlačer
Vir je mag. naloga Teja Hlačer: Kulturna dediščina in njena nova vsebina, 2008
Foto: Primož Hieng - Avgust Schnabl
Poglejmo si opredelitev dediščine v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1998):
1. premoženje, dobljeno po umrlem, in
2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina. [1]
Že sama beseda dediščina torej priča o svoji vsebini. Nanaša se na pretekle rodove, s katerimi imamo ravno še zadnji stik, saj je generacija »dedov« že v odhajanju. Predstavlja zapuščino in pojem posesti na osebni in skupinski ravni, če lahko tako rečemo.
Dediščina, kot jo poznamo danes, je predvsem konstrukt dvajsetega stoletja. Kot vrednoto so jo začeli pojmovati šele v povezavi z organizacijo, ki jo poznamo pod kratico Unesco[2].
Odnos do dediščine se je skozi zgodovino spreminjal. Vendar je bila vloga dediščine od nekdaj močno povezana z oblikovanjem samozavesti in identitete posameznika ter skupin. Človek vedno znova išče svoje »korenine«, pri čemer mu pomaga tako osebna kot skupinska dediščina, da se znajde v prostoru in času. Dediščina ima veliko vlogo pri oblikovanju identitete[3] tako posameznika kot družbe, zato je kriza identitete, ki smo ji priča, na pomenljiv način povezana s pojavom dediščine.
Dediščina je tako postala produkt, ki je nepogrešljivo orodje v rokah politike in gospodarstva. Kako pomembna je, priča dejstvo, da je varovana z zakoni. Na mednarodni ravni je izoblikovan konsenz o pomenu ohranjanja dediščine in s tem raznolikosti, kar je posebna vrednota sodobnih multikulturnih družb.
Potreba po varovanju in ohranjanju dediščine je vodila do notranje razdelitve dediščine na naravno in kulturno dediščino, slednjo pa še bolj nadrobno. Pojma kulturna in naravna dediščina smo začeli na Slovenskem uporabljati po letu 1974, ko je nekdanja Jugoslavija pristopila k podpisnicam Konvencije o varstvu svetovne naravne in kulturne dediščine.
Najnovejša slovenska etnološka definicija dediščine, če jo lahko tako imenujemo, ki je bila objavljena v Slovenskem etnološkem leksikonu (2004), v bistvenem ne odstopa od opredelitev v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. V »etnološkem« pomenu besede je dediščina definirana kot »izročilo, tradicija; zgodovinski spomin, preteklost; gmotne, družbene in duhovne sestavine kulture in načinov življenja, ki vsakokratno sedanjost povezujejo s prejšnjimi obdobji.
Kljub zgodovini pojavov definicij je sedanja raba pojma dediščine razmeroma nova ter predmet različnih prezentacij in interpretacij preteklosti. Termin kulturna dediščina torej označujejo različne definicije, in sicer te, ki jih podajajo zakoni (svetovni, evropski, državni) za varovanje kulturne dediščine, potem različne vede in stroke v svojih diskurzih, mediji in nenazadnje ljudje v vsakdanjem pogovornem jeziku. Terminu dediščina se torej pomen skozi zgodovino spreminja in to, kar danes pojmujemo pod besedo dediščina, je lahko včasih označevala druga beseda.
Zakaj naj bi pravzaprav šlo pri dediščini? Za zavedanje sebe, okolja, preteklosti in za aktivno delovanje v sedanjosti.
[1] Podobne pomene dediščine lahko najdemo tudi v angleškem jeziku, kjer heritage izraža: premoženje, ki je lahko podedovano, potem nekaj, kar je preneseno iz predhodnih generacij; tradicija; in status, pridobljen z rojstvom, dedna pravica (The Dictionary Refrence).
[2] The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization – Organizacija združenih narodov za šolstvo, znanost in kulturo.
1. premoženje, dobljeno po umrlem, in
2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina. [1]
Že sama beseda dediščina torej priča o svoji vsebini. Nanaša se na pretekle rodove, s katerimi imamo ravno še zadnji stik, saj je generacija »dedov« že v odhajanju. Predstavlja zapuščino in pojem posesti na osebni in skupinski ravni, če lahko tako rečemo.
Dediščina, kot jo poznamo danes, je predvsem konstrukt dvajsetega stoletja. Kot vrednoto so jo začeli pojmovati šele v povezavi z organizacijo, ki jo poznamo pod kratico Unesco[2].
Odnos do dediščine se je skozi zgodovino spreminjal. Vendar je bila vloga dediščine od nekdaj močno povezana z oblikovanjem samozavesti in identitete posameznika ter skupin. Človek vedno znova išče svoje »korenine«, pri čemer mu pomaga tako osebna kot skupinska dediščina, da se znajde v prostoru in času. Dediščina ima veliko vlogo pri oblikovanju identitete[3] tako posameznika kot družbe, zato je kriza identitete, ki smo ji priča, na pomenljiv način povezana s pojavom dediščine.
Dediščina je tako postala produkt, ki je nepogrešljivo orodje v rokah politike in gospodarstva. Kako pomembna je, priča dejstvo, da je varovana z zakoni. Na mednarodni ravni je izoblikovan konsenz o pomenu ohranjanja dediščine in s tem raznolikosti, kar je posebna vrednota sodobnih multikulturnih družb.
Potreba po varovanju in ohranjanju dediščine je vodila do notranje razdelitve dediščine na naravno in kulturno dediščino, slednjo pa še bolj nadrobno. Pojma kulturna in naravna dediščina smo začeli na Slovenskem uporabljati po letu 1974, ko je nekdanja Jugoslavija pristopila k podpisnicam Konvencije o varstvu svetovne naravne in kulturne dediščine.
Najnovejša slovenska etnološka definicija dediščine, če jo lahko tako imenujemo, ki je bila objavljena v Slovenskem etnološkem leksikonu (2004), v bistvenem ne odstopa od opredelitev v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. V »etnološkem« pomenu besede je dediščina definirana kot »izročilo, tradicija; zgodovinski spomin, preteklost; gmotne, družbene in duhovne sestavine kulture in načinov življenja, ki vsakokratno sedanjost povezujejo s prejšnjimi obdobji.
Kljub zgodovini pojavov definicij je sedanja raba pojma dediščine razmeroma nova ter predmet različnih prezentacij in interpretacij preteklosti. Termin kulturna dediščina torej označujejo različne definicije, in sicer te, ki jih podajajo zakoni (svetovni, evropski, državni) za varovanje kulturne dediščine, potem različne vede in stroke v svojih diskurzih, mediji in nenazadnje ljudje v vsakdanjem pogovornem jeziku. Terminu dediščina se torej pomen skozi zgodovino spreminja in to, kar danes pojmujemo pod besedo dediščina, je lahko včasih označevala druga beseda.
Zakaj naj bi pravzaprav šlo pri dediščini? Za zavedanje sebe, okolja, preteklosti in za aktivno delovanje v sedanjosti.
[1] Podobne pomene dediščine lahko najdemo tudi v angleškem jeziku, kjer heritage izraža: premoženje, ki je lahko podedovano, potem nekaj, kar je preneseno iz predhodnih generacij; tradicija; in status, pridobljen z rojstvom, dedna pravica (The Dictionary Refrence).
[2] The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization – Organizacija združenih narodov za šolstvo, znanost in kulturo.