Kamniška majolika
Tatjana Hlačer:
... majolika ima zgodbo.
Od začetka produkcije v Kamniku in do zaprtja Eti Svit,
je zlezla pod kožo Kamničanom in Slovencem.
... majolika ima zgodbo.
Od začetka produkcije v Kamniku in do zaprtja Eti Svit,
je zlezla pod kožo Kamničanom in Slovencem.
Irena Radej:
Leta 1855 je Florjan Konšek v Kamniku ustanovil podjetje za izdelavo beloprstene keramike. Podjetje je večkrat menjalo lastnike in tako ga je leta 1878 kupil Blaž Schnabl. Za njim ga je leta 1911 prevzel njegov sin Rudolf Schnabl. Bil je keramik, izšolan na Dunaju. Prvi je pri nas začel izdelovati majolike. Že takrat je želel s tem ohraniti tradicijo teh posod.
Podjetje je bilo 1948. leta nacionalizirano, iz družinskega se je spremenilo v družbeno podjetje. Še vedno pa so se v njem zaposlovali ljudje, ki so z veseljem delali in tako kot Schnabl, ohranjali tradicijo. Pomemben delež pripada ga. Marici Ftičar, ki je s svojo zavzetostjo in posluhom delo predano opravljala. Pod njenim mentorstvom se je izučil tudi zadnji val podmladka slikark, ki so delale v keramični delavnici.
Poleg majolik se je v Svitu izdelovalo tudi mnogo drugih uporabnih artiklov. Naj samo spomnim na prvi slovenski porcelan: to so čudovite skodelice serije Morček oblikovalca Ogrina. V zadnjih desetih letih dela smo imeli kar šest izdelkov , nagrajenih na natečaju Slovenske turistične organizacije. V malem kolektivu je bilo znanje za serijsko izdelovanje keramike, porcelana, tehnične keramike, korderita. Vsako drugo leto od leta 1996 dalje smo imeli večjo razstavo, majhnih priložnostnih razstav se ne da niti našteti. V matičnem podjetju ETI smo imeli tudi vso potrebno tehnično podporo. S tem smo pridobili dragoceno znanje, ki počasi usiha v ljudeh in ga kmalu ne bo mogoče več obuditi.
V letu 2008 smo morali zapustiti to delo in podjetje, oblikovalci in slikarke so pristale v drugi firmi ali na Zavodu za zaposlovanje.
Po 32 letih dela sem bila med njimi tudi sama. Največ, kar sem lahko po vsem storila, je, da sem vso zapuščino 153-letnega dela poskušala primerno ohraniti. Vse pomembno gradivo je bilo zbrano in oddano v Medobčinski muzej Kamnik in Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, sestavljena je bila tudi posebna zbirka za podjetje ETI Izlake, ki je bilo zadnjih 26 let lastnik delavnice. Najkompleksnejša je zbirka, ki je v Kamniku in je velika škoda, da po treh letih še ni na ogled v muzeju.
Delo v keramični delavnici je zamrlo, ker je bilo vseskozi predrago. Niso bili storjeni pravi koraki in prave odločitve v pravem času. V teh težkih materialističnih časih bo pravi junak tisti, ki bo spečo Kamniško keramiko prebudil v pravo življenje.
Mogoče je prav ta dogodek tisti, ki bo pritegnil princa…..
Irena Radej
Maj , 2011
Več je objavljeno v Kamniškem zborniku 2010.
Fotografije : Irena Radej
mag. Tatjana Eržen
Foto: Primož Hieng
je ena od slovenskih posebnosti. Razvila se je v časih, ko smo oblikovali slovensko vizualno identitetno in je postala eden od predmetov, ki jim pripisujemo slovenstvo. Kljub temu je ne izdelujejo več, kar je velika škoda. Izgubili smo lep spominek, lepo darilo, sčasoma bo prešlo tudi znanje in spretnost, potrebna za izdelavo kamniških majolik. Rokodelstva v naši državi res ne cenimo dovolj, saj je obdavčeno enako kot strojna proizvodnja, četudi gre za simbolne in značilne slovenske predmete. To bi morali nujno spremeniti.
Podobno se dogaja v naravi. Naravovarstveniki opozarjajo na izumiranje živalskih in rastlinskih vrst. Sodoben, potrošniški, za naravo skrajno nasilen način življenja ljudi prinaša smrt stvarstvu okoli nas. Enako izumirajo tudi lepi, stari predmeti, za katere izdelovanje je potrebno veliko časa, znanja in spretnosti. Verjamem, da je edino zdravilo osebna pobuda in delovanje, združevanje in sodelovanje, včasih s prav nadnaravno vztrajnostjo. Biologi ogrožene vrste živali in rastlin rešujejo s projekti vzrejanje in vzgajanja in vračanja v naravo. Na tisoče mladic evropskih vrst jesetra so vložili v različne reke, nekje bodo že obstale in se začele same razmnoževati. Tako svetuje tudi modri kralj Salomon v Pridigarju v Svetem pismu: Zjutraj sej svoje seme in do večera ne daj počivati svoji roki; saj ne veš, ali bo to uspelo ali ono, ali bo morda oboje enako dobro.
Zato pozdravljam vsako prizadevanje za nadaljevanje proizvodnje kamniške majolike in ohranjanje znanja, spretnosti za njeno izdelavo. Možnosti so enako neskončne kot naša domišljija, ustvarjalnost, pripravljenost in zagnanost. Najboljša možnost je obnovitev proizvodnje, povezovanje z vrhunskim oblikovanjem, ustvarjanje znamke, iskanje sodobne uporabe in razvoj novih predmetov, ob katerih bi preživela tudi stara oblika majolike. Če se nadaljevanja proizvodnje nihče ne (z)more lotiti, je potrebno ohranjati vsaj znanje in spretnost, ki bo omogočila naslednji generaciji, da spet poskusi s proizvodnjo. Nosilci znanja so delavci nekdanjega Svita. Potrebujejo službe, podporo, priložnosti, da svoje znanje dajo naprej; lahko v obliki priložnostnih demonstracij in delavnic, kot je današnji dogodek v Kamniku, kot ponudba za turiste, lahko s krožki in delavnicami v šolah, s proizvodnjo v okviru varstvenih ali rokodelskih centrov in akademij. Kamniška majolika bi morala biti med državnimi in občinskimi protokolarnimi darili.
Ker je majolika slovenski simbol, bi morala biti dobrodošla ponudba tudi od drugje. Ne obupati, iskati možnosti, sprejemati pobude. Kdor išče, ta najde.